Brunarica Slap

Turški križ nad Podbrdom


V začetku Baške grape je med Podbrdom in Petrovim brdom zgrajena, čeprav še vedno le makadamska, lepa cesta, ki se v številnih serpentinah, dolgih 4 km, vzpne od 519 do 804 m nadmorske višine. V prvo spodnjo serpentino je ujeta domačija »pri Ruscu« in tu je tudi prva hišna številka Podbrda. Ob hiši, ki tiči v idiličnisamoti, se nenehno peni imeniten slap v globel grape. V kamniti steni, ob kateri je peščena drča, je vklesan »turški križ«, menda že blizu 500 let! Prebivalci na Petrovem brdu, Podbrdom in v okoliških vaseh vedo za to starodavno znamenje, sedanji lastnik Ruščeve domačije in sveta pa to znamenje čuvajo in varujejo, kakor da so ga od svojih prednikov dobili v posest kot eno najbolj dragocenih izročil. In prav je tako. Zgodilo se je v dobi turških vpadov na Slovensko, v drugi polovici oziroma proti koncu 15. stoletja. Po ustnem izročilu so se dogodki takole odvijali:

Iz Baške grape čez Petrovo brdo so Turki nekoč pridrli na Češnjico, kjer so pobili nekaj ljudi, požgali nekaj hiš, vas delno izropali in odgnali s seboj nekega dečka – šestletnega Jožka. Jožkov oče, ki mu je bil dom požgan in žena ubita, se je z enoletno hčerko rešil. S sestro pokojne žene, ki mu je poslej gospodinjila, se je iz kraja grozovitega zločina in velike žalosti preselil v samoto na desni breg Sore še naprej od Zalega loga. Ker so ti ljudje prišli iz Selške doline se jih je oprijelo ime »dolinarji«, pri hiši, ki sedaj spada pod Davčo pa se še danes pravi »pri Dolinarju«. Prebivalci Podbrda, Petrovega brda, Sorice in krajev v zgornjem delu Selške doline so si po tem prvem turškem vdoru izbrali primeren kraj nad Podbrdom, ki so ga uredili v šance. Ta kraj je bil izbran nad kamnito navpično steno v današnjem Rusčevem svetu. Pod to steno je tedaj vodila pot in kraj je bil zaradi soteske zelo prikladen za ta namen. Odločeni so bili, da na tem mestu na vsak način zaustavijo Turke. Dvajset let po turškem vdoru na Češnjico so turki spet prišli v Baško grapo in se pripravljali na prehod čez Petrovo brdo. Pod to steno se je vnel boj, v katerem je bilo nekaj Turkov pobitih, nekaj ranjenih, ostali pa so se umaknili. Med ranjenimi Turki so tedaj dobili tudi nekega janičarja Juzufa (Jožef!). po vtetoviranem znamenju na roki so ga prepoznali za pred 20 leti ugrabljenega Jožka. Tudi starost je ustrezala Dolinarjev Jože, nekdanji janičar Juzuf, je vklesal v steno, pod katero je bil ranjen in ujet, križ v zahvalo za rešitev in vrnitev iz islamskega v krščanski svet. Od tod ime in pomen tega »turškega križa«, ki je ohranjen do današnjih dni. Dolinarjev Jožese je kmalu povsem vživel v domače okolje in zvedel o vseh podrobnostih v zvezi z dogodki, ko je bil ugrabljen. Oženil se je in vrnil na Češnjico, kjer je obnovil opuščeni in požgani dom. Z njim pa je prišlo ime »pri Turku«, ki se je tudi obdržalo do danes. Kako je moč vse to zgodovinsko dokazati in kako postaviti vsaj približno točno časovno razdobje? Učitelj in pesnik France svetličič (1814 – 1881) je o tem dogodku napisal epsko pesem z naslovom Turški križ. Drug vir, ki dogodek tudi dokaj dobro pojasnjuje, pa je ljudska igra Turški križ, ki jo je napisal dr. Janez Ev. Krek. Tretji vir, ki nam dogodek vsaj indirektno nakaže, so zapiski zgodovinarja Simona Rutarja, ki nam jih je zapustil v svoji knjigi Zgodovina Tolminskega. Glede na te vire je bil mali Jožek ugrabljen septembra 1471, drugi turški vpad pa se je zgodil 1491.